Fotografov dnevnik

Primer: Burger proti zasebnosti

2011-11-24T23:02:00.001+01:00

Cirkus, Kiev, Ukrajina

2011

Seveda sem šel na okroglo mizo Burger vs Pirc. Saj poznate štorijo.
Izgubljeni dve uri.
Morda kdo uspe povzet kaj bolj pozitivnega, a jaz sem v glavnem slišal bla-bla-bla.
Edini artikulirano razumljivi odgovori so prihajali od Andreja Tomšiča, dokler je razlagal načelna stališča njihovega delovanja. Načela. O konkretni odločbi ni razlagal.
Ostali odgovori so bili metanje peska v oči v obliki zgodbic o Google Streetu, zlorabah na Twitterju, kartici Urbani, ameriški pravni praksi, pa vse do patetičnih zgodbic o družinskih dramah in pretepanju žensk.
Poskus strokovne obrazložitve odločbe so bila 'pravniška čreva', kot se je o lastnem zapletanju izrazil kar Jure Logar sam.
Moj vtis iz odgovorov je bil, da so se na Burgerja spravili zato, ker so se lahko.
Zakaj samo prostorska fotografija? Zakaj ne spletni ponudniki vsebin? Zakaj ne video? Zakaj ne spletne galerije posameznikov (npr. Flickr)? Na podlagi katerega zakona? Kdo je naslednji? so bila vprašanja, ki smo jih vztrajno postavljali, a nismo dobili odgovora.
Odgovor, ki bi si po mojem mnenju zaslužil zapis v zgodovino, je prišel od same šefice IP (tako jo kličejo lastni podrejeni): 'Pri reportažni fotografiji so ljudje lahko in morajo biti za kuliso. Na prostorskih fotografijah pa so ljudje vendar moteč element!'
Voljena od ljudstva in poslana od boga, ona in njen kabinet skrbita za narodov blagor.
Še več, Burgerju je kot nekakšen mentor odstrla življenjsko zablodo. Njegove fotografsko-geografske študije razvoja urbanega prostora sedaj ne bodo več onesnažene z osebami. Ne, da jih ne bo smel, tudi želel jih ne bo več imeti na svojih fotografijah.

PS: Na poti domov sem se spomnil štosa.
Na tiskovki Ronaldo razlaga, kako ga je bog poslal na zemljo ljudem pokazat nogomet.
'Kako? Jaz nisem nobenega poslal!' se presenečeno odzove Messi.
A asociacija je povsem neprimerna. Naša dežela ima prvorazredne pravnike, ne nogometašev.

Ljubljanski maraton 2011

2011-10-20T00:57:00.001+02:00

Ljubljanski maraton 2010, a photo by maligoj on Flickr.

Konec tedna je 16. Ljubljanski maraton. Po tekaškem prometu na Poti bo na cesti obilno število dobrih motivov.
'Dobrih geštelov', bi komentiral moj prijatelj Luče.
Vsekakor bom tam, ob progi. Tega spektakla nočem zamudit.
In ja, četudi so tekaški copati zaenkrat še vedno obešeni na klin, se mi pulz ob navijanju dvigne na tekmovalni tempo.
A sem prejšnje leto v tem navdušenju izjavil, da bom naslednjič pripravljen?
Vsekakor bom. Letos. Izjavil isto.

(Tretja) najdražje prodana fotka ... ever

2011-10-18T22:50:00.001+02:00

Dried Out, Kiev, a photo by maligoj on Flickr.

Pred nekaj tedni sem se klatil po Kijevu in si privoščil obisk v Pinchuk Art Centru.
Ustavil sem se pred fotografijo, ki mi je bila znana. Res velika slika, sestavljena iz dveh kosov, z obilo podrobnostmi, ki si jih lahko opazoval z zanimanjem tudi z desetih centimetrov oddaljenosti. Odlična tehnična kakovost. Print na akrilno steklo. Tema pa dokaj bizarna: notranjost trgovine s ceneno robo.
Resnici na ljubo se mi je mudilo. Premožni ukrajinski oligarh (Viktor Pinchuk, lastnik centra) si namreč da duška. Poleg stalne razstave je v vsakem prostoru nekaj nadstropne hiše novo doživetje. V skladu z naslovom 'Your Emotional Future', glavne razstave v tistem času. In splačalo se je videti prav vse.
Nekaj nadstropij niže me je prešinilo, da fotografijo poznam iz članka o tem, da je bila prodana najviše licitirana fotografija do takrat. 99 cent Andreasa Gurskyja. Še vedno je tretja na seznamu najdražjih fotografij.
Hecen občutek. Videti nekaj takega v živo. Od blizu. Nepričakovano.
In doživeti dva ogleda z dvema različnima občutkoma. Prvega neobremenjenega, brez vednosti o vrednosti dela, in potem še enkrat, iz povsem druge perspektive.
Najprej: uau, tole se pa res vidi v detajl! Potem: slika je skoraj banalna, ampak visi v galeriji. Očitno je nekdo v tem prepoznal umetniško delo, avtorsko zgodbo. In nato: toliko denarja! Pa sploh ni original (natisnjeni so vsaj trije izvodi).
Sledi razmišljanje o širokem razponu možnosti, ki ga nudi fotografija kot medij in kot možnost zaslužka.
Nekaj centov na iStocku, nekaj evrov pri reviji, nekaj sto za poroko, nekaj tisoč za naročene portrete pri razvpitih fotografih. Nekaj milijonov za fotografijo z zgodbo. Ki je všeč pravemu človeku.
In vmes se vrine zlobna misel. Da je slikano v Sloveniji, bi oseba s slike prek informacijske pooblaščenke gotovo uspela preprečiti razstavljanje te slike. :)

Z Akropole v rdečo četrt

2011-09-15T22:52:00.001+02:00

Acropolis museum, Athens, Greece, a photo by maligoj on Flickr.

Tale fotografija me pelje čez vikend v Amsterdam. Tako je izbral predsednik Arne v imenu Nissana.
Ni, da bi se človek pritoževal.
V Amsterdamu sem kar pogosto, a vedno z namenom. Navadno si vzamem le nekaj ur za sprehod po mestu. Ta vikend pa sta na vrsti dva podarjena dneva udobnega pohajkovanja po sproščenem mestu pivnic, galerij, kofi šopov in uličnega dogajanja.
Že dolgo sem zbiral pogum za fotografski eksperiment in ta nissanova fotoavantura se zdi kot nalašč za to. Vso veliko fotografsko kramo bom pustil doma in v žep vtaknil le svojega LX3, nastavljenega na čb.
Tvegano? Niti ne, končno je tudi ta fotografija nastala na tak način.
Itak pa ne gre za dokumentiranje neštetokrat preslikanega Amsterdama.
Preživet dva dni z Arnetom Hodaličem ramo ob rami - to pa je neprecenljivo!

Še obrazložitev izbire (kar prevzel sem se ... :)

Zmagovalca meseca avgusta in komentar Arneja Hodaličaobjavil NISSAN Slovenija dne 4. september 2011 ob 10:40 (Originalna objava)

In prišli smo do konca naše nagradne igre… Tudi tokrat ni bilo lahko izbrati dva izmed vas, ki bosta odšla z nami na pot. Kar nekaj jih je bilo spet v zadnjem izboru, kjer vedno malo vpliva tudi selektorjev osebni okus. A zato imamo tudi Nissanov foto team, in nekako soglasno smo se odločili, da ta mesec zmaga Tadej Maligoj. Zdi se mi, da se je z vsemi tremi poslanimi fotografijami, predvsem pa s fotografijo »Odsevi zgodovine« še najbolj približal tisti pravi, klasični estetiki in prvinskim zakonitostim ulične fotografije. Takim, kot so nam jih pokazali že veliki mojstri te zvrsti, Henri Cartier-Bresson, Robert Frank, Robert Doisneau, Brassai, Ernst Haas, Alfred Eisenstaedt pa gotovo bi lahko naštel še koga. Gre za tisto magično mešanico pravega trenutka (ali odločilnega trenutka, kakor ga je poimenoval Bresson) in pa geometrično-kompozicijsko prepričljivost ter natančnost. Pri vseh treh Maligojevih fotografijah imamo občutek, da smo priče nekemu enkratnemu trenutku, čeprav se na njegovih fotografijah pravzaprav ne dogaja nič posebnega, kar ne bi že kdaj videli tudi sami. In prav v tem je čar dobre ulične fotografije. Dve črno-beli in ena barvna fotografija (»Pikapolonica«) nam dajejo slutiti, da avtor natančno ve kaj hoče in kako se bo tega tudi lotil. Res lepo!

Drugi zmagovalec pa je Rob Dragan s fotografijo "Otroška igra". Tudi tukaj lahko vidimo, da ima avtor pozorno oko, in da zna počakati na pravi trenutek. V premišljeno kompozicijo je ujel otroke, zatopljene v igro z milnim mehurčkom. Njihova pozornost je usmerjena od fotoaparata, tako da so izrisani v vsej svoji pristnosti. To pa je še ena značilnost dobre ulične fotografije.

Ostane nam le še pot v Amsterdam!

Čarovniški stol

2011-08-30T21:15:00.003+02:00

Čarovniški stol, a photo by maligoj on Flickr.

'Takrat je veljalo pravilo 'priznanje je kralj dokazov', ne glede na to kako se pride do njega. V Ribniškem gradu so si, kar lahko razberemo iz zapisnika, pri doseganju priznanj obdolžencev pomagali s čarovniškim stolom, omenja se tudi čarovniška klop. Že samo pridevnik "čarovniški" govori o tem, da so bile te mučilne naprave razvite prav za čarovniške procese uporabljale pa so se povsod ... Na splošno so mnogi obdolženci popustili že pri mučenju prve ali druge stopnje.'
Na čarovniškem stolu je krivdo vsaka priznala, Kustosinja Marina Gradišnik iz Muzeja Miklova hiša v Ribnici

Bi rekel, da so popustili, ja. Meni je bilo slabo že samo ob ogledu. Preveč se vživim v zadevo.
Sicer pa ta obisk kot del reportaže za članek v Prostočasniku. Še dobro, da imamo običajno bolj miroljubne članke.

Jadrnice na sonce

2011-08-26T19:38:00.003+02:00

Sailing Regatta

a photo by maligoj on Flickr.

Ves teden sem jih gledal, ko sem se vozil mimo Koseškega bajerja domov.
Vročina in brezvetrje. Za jadrnice slabo, za fotogeničnost odlično. Mirna gladina je nudila skoraj popoln odsev, zlato popoldansko poletno sonce pa močne barve.
(Lightroom obdelava pa še nekaj dodatnega 'tača' ... :)

Fotografsko medmreženje

2011-08-21T20:32:00.001+02:00

Aikido Exam, 1. Dan, Aikikai Slovenia, Ljubljana,

a photo by maligoj on Flickr.

Odkril povezavo za enostavno povezovanje med socialno-omrežnimi servisi. Juhu!
Zdaj bo tukaj več objav.

Workflow je sedaj: Iz Lightrooma neposredno na Flickr, iz Flickra na blog.
Brez ostankov mrtvih datotek na lokalnem disku.

Vse prepogosto namreč naknadno spreminjam obdelave fotografij. In Lightroom je dovolj inteligentno narejen, da uspe na Flickr podtakniti spremenjeno sliko na isto mesto, nad iste komentarje in v isto galerijo. Res kul.

Like it! :)

Neprecenljivo

2010-06-27T23:15:00.003+02:00

Zmago nad Alžirci in uvrstitev v osmino finala vam lahko omogoči Eurocard.

Podpisane sličice slovenske reprezentance v albumu pa so ... priceless.

Severina

2010-04-27T17:01:00.002+02:00

Naša prvomajska Libija je odplavala po vodi, ... no, končala v pesku. Kakorkoli. Počnemo stvari, za katere navadno ni časa. Lotil sem se terase. Prebarval les, splaknil tla, posodobil tendo. Morda bo sedaj držala vodo in nas pod njo suhe tudi na kak neprijazen dan.

Simbolična otvoritev terase je postavitev mize in prvi obrok ob njej. Z Rado sva jo kupila v Ikei, ko je v avtu ostalo še deset centimetrov prostora do stropa. Še sreča, v programu so jo imeli le kratek čas.

To je bilo leta 2004. Ime se je ponudilo kar samo od sebe.

Marrakech - Torek, 21. april 2009

2010-04-12T21:51:00.000+02:00

Ali Ben Youssef Medersa

Ogledat si gremo semenišče Ali Ben Youssef Medersa. Čudovito. Notranje dvorišče z vodometom. Preproste celice. Ena - kao - opremljena. Na tleh samo slamnjača, brez postelje.

Muzej de Marrakech - sedaj muzej umetnosti. Odličen primerek elegance in obrtniške spretnosti 19. stoletja. Na dvorišču je prav posebna medla svetloba. Nikomur se ne gre ven.

Essaouira - Petek, 24. april 2009

2010-04-08T21:34:00.003+02:00

Ponovno tajin. Ampak ne ribji. Ribjih nimajo (čeprav so na jedilniku). Ha-ha. Sto metrov proč vsak dan raztovorijo tone rib.

Gremo čez mesto - medino - severni, revni del. Mizarske delavnice, prodajalne kruha, brivnice. Razpadajoče hiše. Na plaži plezamo po skalah, opazujemo ribiče. Brezdelni moški nam delajo družbo. Med tem ko moja nabiralničarja pobirata polomljeno keramiko, občudujem barve razsutih belih zidov v zahajajočem medlem soncu na pol oblačnega popoldneva. Od alg zelene skale, roza obrambni zid, bele stene hiš, modro nebo in krvavo rdeči oblaki. Preveč kičasto za na film, ravno prav za risbo v beležko.

Razstava Maroko - As Wild As It Gets je v Caffe Metropol odprta do 6. maja 2010. Vabljeni!

As Wild As It Gets, foto razstava, Caffe Metropol

2010-04-04T18:30:00.004+02:00

24. april 2009 / Marakeš - As wild as it gets.

Po ozkih ulicah, polnih hitečih ljudi, se podijo še kolesarji, mopedisti, traktorčki, vozovi z osli. Iz sten štrljio trgovinice, ob njih sedijo berači in od njih štrli roka.
Mladci se pridružijo na vsakem vogalu - prepričujejo o kvaliteti hotela in zapirajo pot. Veliki nahrbtniki so vaba. Spet kričanje. Ropot. Življenje. Na Djemaa el-Fna gremo na tržnico, na večerjo. Turisti, lokalci, berači, vsak svoj obrok, stisnjeni na klopeh z ritjo ob riti.

(Iz popotniškega dnevnika)

Več slik na razstavi. Otvoritev: 6. april 2010, 19h-22h, Caffe Metropol, Kersnikov 6, Ljubljana

Rdeč čipkast korzet, usnjene hlače in stratocaster

2009-11-28T00:23:00.005+01:00

Najbolj moški instrument, ki si ga lahko zamisliš. Stratocaster. Legendarna kitara, po kateri so žgali največji mojstri rokenrola: Jimi Hendrix, David Gilmour, Ritchie Blackmoore, Eric Clapton, The Edge. Rifi hitrih prstov so rezale skozi uho in označile del glasbenega odraščanja mladega rokerja.

V četrtek v Postojni so se mi odprli stari registri. Trd, neizprosen bas, Hammond, podprt s pihajočim leslijem, čreva masirajoč bas-boben. In neskončne solaže v ritmu bluesa in soula pod bottle-neckom zavijajočega strata, za katere nočeš, da bi se končali.

Stoječe ovacije in žvižgi. Špon pa se še kar nadaljuje in nadaljuje in nadaljuje. Svetlolaso bitje v rdečem čipkastem korzetu, usnjenih hlačah in zakovicah si utira pot na lestvico nesmrtnih. Ana Popović.

Fotografova paranoja

2009-11-23T16:27:00.008+01:00

Tokrat zgodba ne o motivu, temveč o fotografu, konkretno o njegovem ves čas prisotnem strahu pred izgubo fotografij. Ne, da bi se mi zdelo to konec sveta, najbrž pa bi mi bilo vseeno za tu in tam kakšno žal. Saj jih bom dal na papir, do takrat pa se paranoično ukvarjam s hrambo v elektronski obliki.

Prišel sem do točke, ko imam občutek, da so se mi združile hitrost, varnost in stroški. Glede na to, da nisem ravno nek računalniški geek, se morda tudi grdo motim. Zaenkrat stvar deluje. Kdor pa ima koristen predlog - dobrodošel!

(začenjam zgoraj desno - sledijo v smeri urinega kazalca)

1 Interni HD - 120 GB

Mekov disk v prenosniku je seveda premajhen za celotno zbirko. Na njem hranim le slike družine, da jih gledam na pisalni mizi. Hecam se. Tudi prezentacije in predvsem knjižnice za Lightroom. To mi pride prav, ko imam luknjo med sestanki in lahko odklopljen od fotk urejam ključne besede in ostale parametre fotografij.

2 Internetni servis

Tega še ne uporabljam. Zaenkrat se mi ne zdi potrebno. Bo pa to za seboj potegnilo vsaj hitrejši dostop do Interneta, kot ga imam sedaj.

3 Mrežni disk (NAS) - Thecus N3200 1,5 TB

Škatla NAS s tremi diski, v RAID 5 polju. To pomeni, da lahko en disk crkne, pa vsi podatki ostanejo nedotaknjeni. Če crkne, zamenjaš z drugim in stvar dela sama od sebe naprej. To se mi sicer še ni zgodilo, ampak sliši se zanesljivo. Nekaj časa sem ga imel za delovni disk, ampak je mrežna povezava prepočasna. Je pa fajn, ker ga imam (zaradi hrupa in zaradi varnosti) spravljenega v kleti med marmelado.

Sem gor delam varnostno kopijo surovih fotk, obdelanih fotk in LR knjižnic.

4 Time Machine - WD My Book 250 GB

Mekovci vejo, kaj to za ena fajn zadeva je, za ostale pa žal ni uporabljiva. Uporabljam za vse ostalo, razen za fotke. Sicer neprestano melje.

5 Cedeji, devedeji

Ja, kljub vsemu. Še vedno. Ne zato, ker ne bi zaupal diskom, ampak ne zaupam sebi. Ko prestavljaš tisoče datotek z abstraktnimi nazivi, se pač zgodi. Od viška ne boli glava.

Se pa sedaj veliko manj sekiram glede označevanja in arhiviranja ploščkov. Res samo za skrajni slučaj.

6 Delovni disk - WD My Book 2 TB

Celotna knjižnica fotografij v surovem stanju. Sem pretežno dostopam z Lightroom-om. Pripeto prek FireWire 800, kar omogoča znosno hitrost dela.

Takole pa to zgleda na mizi

Še malo informacij o ozadju za tiste, ki jim tale komplet zgleda zanimiv:

- letni prirast fotografij: 100 GB.

- cene: Thecus N3200 - 350 €, MyBook 2TB - 260 €, USB zunanji diski - 50+ € ... v glavnem - dosegljivo.

Dopolnjeno 24.11.2009

Zadeva zgleda morda predimenzionirana za domačo rabo. Zato dodajam obrazložitev.

S tem sistemom podpiram manjšo založbo, ki izdaja na leto štiri izvode revij in eno do dve knjigi. Ob člankih za druge revije in popotnih fotoknjigah se letno nabere okoli 1500 fotografij - z izborom, obdelavo in pripravo za tisk.
Delo zahteva pogosto brskanje po arhivu, zato se trudim z aktivnim arhiviranjem - opremljanjem s ključnimi besedami. To na medijih tipa CD, DVD, ... praktično izgubi.
Zato kombinacija velikega in hitrega diska (2TB na FW 800) za delo in dislociranega in varnega (RAID 5 na WAN) za živo zrcalno kopijo knjižnice.

Če povzamem bistvo - moj namen je bil, da ob krešu ene komponente ostane živa celotna knjižnica, ne samo fotke.

UPDATE

S Time Capsule se je stvar poenostavila. Ker sem ves dan 'na terenu', se mi ne da niti do delovne mize, da bi priklopil usb disk. Kljub temu je za backup poskrbljeno. Naredi se prek WiFi, takoj ob vstopu v stanovanje. Še ena skrb manj. :)

Logarska, moja dolina

2009-05-31T22:13:00.006+02:00

Vsi še pomnimo reklamo Slovenija moja dežela in njenega legendarnega konca s pogledom v najlepšo dolino, ki si jo sploh lahko zamisliš.

Logarska dolina. Še ne prav dolgo nazaj, v moji rani mladosti, je bilo to na koncu sveta. Do nje je vodila ozka makadamska cesta, ki se je s hudourniško Savinjo borila za prehod v ozkih kanjonih. Pa vendar smo s smučarskim klubom ob zaključku sezone lovili tu še zadnje krpe snega. Ko so sošolci s spričevalom v žepu odšli na bazene in na morje, smo smučarji na Plazu ali na Okrešlju stisnili še en teden treningov za novo sezono.

Ne spomnim se, ali se mi je to tako zelo zamerilo, a dejstvo je, da od takrat v Logarsko nisem več hodil prav pogosto. Dokler me ni Jože navdušil za udeležbo na teku v Logarsko dolino. 'Prava nirvana' je rekel, 'ko prideš ves zdelan na vrh in se pred teboj odpre ta veličasten pogled, nagrada za ves znoj, ki ga pustiš na cesti'. (Jaz sem to potem vzel malo preveč resno in sem po tej nirvani komaj prišel do cilja, ki pa je bil vendarle postavljen malo bolj naprej ...) In sem se vrnil.

Letos pa sem to pot napadel s kolesom. Pred štartom cincamo - kratke hlače, dolge hlače, morda anorak? Z Matejem se odločiva za vmesno varianto in seveda nama je čez pet minut žal. Padati začne pri Žalcu in nas pere naslednje tričetrt ure. Saj na vrhu se posušimo, noge pa ostanejo vklenjene v namočene čevlje in mraz za nohti me - je to sploh naključje? - spomni na smučanje.

Čez tri ure vrtenja pa je vse pozabljeno. Nirvana - pogled v dolino. Milostno nebo nam nakloni žarek sonca za spominsko fotko. Vertc pa prinese vabljiv vonj na golaž v cilju. Zasluženo.

Okoli vratu sem si obesil eliksa - namen je bil podoben kot na lanski Franji. Ampak ob nalivu je šel na varno v nahrbtnik, potem pa sem se v glavnem ukvarjal z ogrevanjem prstov.

Seveda pa si nisem mogel kaj, da se ne bi postavil namesto table.

Barve hočete? Tukaj jih imate! ;)

2009-05-29T19:35:00.006+02:00

Park YSL v Marakešu

Včeraj smo na srečanju Društva popotnih fotografov in fotoreporterjev izbirali fotografije za razstavo v Leku. Naša najpomembnejša razstava, je rekel el presidente, dajte pripravit kakšno resno zgodbo, ne kar neke lepe fotke s potovanj. Prav.

Pogledal sem po arhivu in edina malo bolj resna fotografska reportaža je bila o kolesarjih, objavljena pod naslovom Nočna izmena v NG Popotniku. Dve leti nazaj. Narejeno v enem dooolgem napornem popoldnevu, ki se je zavlekel v še malo bolj naporno noč. Ampak to je že druga zgodba.

Malo me je skrbelo, prijavljenih nas je bilo več razstavljavcev, kot je bilo prostora na razstavi. In selekcija ob imenih našega društva zna biti huda. Sploh pridem zraven?

In res smo na projekciji videli nekaj res odličnih zgodb. Jasno - Arne, pa Meta, pa Simon, ... težko je bilo izbrati, katera od super fotk iz serije bo šla na steno, katere pa le na plazmo v projekcijo.

Na koncu pridemo do izbiranja štirih fotk za katalog. Fotk, ki bodo oglaševale razstavo. Odločitev: dve črno-beli in dve barvni. Pri črno-belih imamo težave - zbrane v skupni mapi črno-bele izstopajo po kvaliteti, težko je izbrati, kateri dve sta res najboljši.

Pri barvnih pa, ... njah, njah ... Nobena ne prepriča. Večina jih izgleda kot običajni turistični škljoci, pritisnjeni sproti ob ogledu turističnih znamenitosti. Glasovi v dvorani v zadregi umolknejo, el presidente klikne na dve in nobeden ne dvigne glasu proti. Avtorji so med nami, zoprno je.

Na koncu je za glavni plakat razstave izbrana fotografija, ki bi jo večina izbrisala z diska, če ne že sproti z aparata. Utemljitev: pokončni format, barve. Pokončni format za plakat, okej, razumem. Barve? Ja, in? Saj mora imeti fotka še kaj drugega kot barve! Potre me.

Pa sem se spomnil svojega maroškega črnobelega eksperimenta in pohval z ene in graj z druge strani, ki sem jih bil deležen. Eni se nikakor ne morejo potolažiti, da se Maroko slika brez barv.

Ah.

No, prav, popustim. Saj ne gre za življenje. Pa v resnici je res tudi v barvah kakšna za pogledat. In sem jih dodal.

> Več fotografij

Črnobeli Maroko

2009-05-21T22:48:00.003+02:00

Maroko za prvi maj. Ne prav izvirno. Ampak določene stvari človek v življenju pač mora naredit prej ali slej. In če je to bolj slej, potem se tu ni kaj dosti za bahat. Pravočasno si priznaš, da ne gre za neko avanturistično spoznavanje črne celine, ampak udobno in zanimivo počitnikovanje po utrjenih turističnih poteh. Pač.
Fotografsko gledano pa je Maroko itak sinonim za barve in najbrž ga ni, ki se ne bi na njih pasel vsaj na fotografijah. Fotografskemu popotniku sploh še ostane kaj v izziv? Najbrž nič kaj dosti. Kvečjemu priložnost za (fotografske) počitnice z majhno trotlco v žepu. In za eksperiment, ki mu zvezde niso bile ravno naklonjene. (Kdo bo pa črnobele fotke sploh gledal?! PRESS)
Vse fotke narejene s Lumix LX3, nastavljenem na dynamic B&W jpeg.
> Več fotografij.

Jeffrey Broussard & The Creole cowboys

2009-04-04T13:23:00.006+02:00

'Greš?' - 'Kam?' - 'Ne kompliciraj.' Pa sem šel. Malo sem len za hodit na koncerte, pa mi je v resnici skoraj vedno fajn. Ne glede na vrsto glasbe mi že energija glasbenikov v živo pomeni pravi užitek. Tudi pol ure po pozivu, v avtu proti Postojni, še vedno nisem vedel, kaj gremo poslušat. Nek blues. Tudi fajn. Če ne drugega, srečam Tomota, gotovo bo blizu odra. (Yay, ta prav dizajner - njegovo spletno mesto v trajni obnovi ... )

S parkirišča stopimo direkt v zgodovino - Hotel Jama v Postojni. Originalni napisi, orignalni opaži in tapisom, original bučna razsvetljava. Vsaj natakarji so mladi, pridno nosijo pivo. Arašide pa imamo s seboj - tudi toasta ne postrežejo.

Če sem že len hodit na koncerte, pa sem še toliko bolj za nosit fotografsko torbo. Iz žepa potegnem panija in Tomo se mi samo reži. Sedimo za mizo v prvi vrsti pod odrom - carsko. Četa fotografov pridno razporejena v turškem sedu po tleh, dovolj nizko da ne moti. Razsvetljava zanimiva, ampak barvno pa čista zmešnjava. Nastavim torej na črnobeli jpeg in občasno pritisnem med srebanjem piva.
Gledamo se z bendom iz oči v oči in vedno bolj glasno topotamo v ritmu po mizah in po tleh. Zydeco blues iz jugozahodne Louisiane te ne pusti sedet pri miru. En-dva-tri, en-dva-tri, žličke drsajo gor in dol po mogočnem oprsju fionse, Jeffrey pa razgibava prste po svojih harmonikah. Intenzivno.

Časi so dolgi in ostrina šepa. Tu in tam kakšna uspe. Itak rabim le eno, dve, dovolj za spomin.

Ta zaresni fotografi pod odrom pa so vztrajni. Merijo, menjavajo objektive, pregledujejo trofeje. Ne nehajo po tretjem komadu, ne nehajo niti po pavzi, ne odnehajo vse do konca. Niti po opozorilu iz benda, da so sedaj pa muzikantje pa res že prestrašeni od vseh teh kanonov, usmerjenih v njih.

Po koncu eni odbrzijo domov, pretakat gigabite na diske, drugi še malo ostanemo in spijemo viski z basistom. One for the road.
> Več fotk

> Video

Zima, počasi te imam dovolj!

2009-03-21T23:20:00.005+01:00

A bo že enkrat konec tega mraza?! Kurenti so dali svoje kožuhe že zdavnaj nazaj moljem v pojedino, pa še kar žvižga okoli vogalov čuden oster mraz.

Ni druge kot gretje na spomin. Grčija julija - razpaljen kamen poletne vročine, iskanje sence pod drevesi, še bolje - v samostanih za debelimi zidovi. Prej ali slej se srečaš s stekleno vitrino in desetinami lobanj - iz oči v dupline. To nas Slovence še čaka - mislim - to, da prenesejo vse kosti iz rovov na plan.

Hios je bil od nekdaj premožen otok. Srednji sloj Grkov je živel dobro tudi pod turško vladavino, ki jim je pustila relativno svobodo. Tudi zaradi mastike, ki je bila na turškem dvoru zelo priljubljena kot žvečilni gumi za beljenje zob.

A to za sicer pragmatične Hiote ni bilo dovolj. Uprli so se Turkom, vendar pridružitev Grčiji ni uspela. Turki so se silovito odzvali in leta 1822 na otok poslali pirate. Ti so pobili 35 tisoč prebivalcev otoka, 40 tisoč njih prodali kot sužnje v Kairu, štiri tisoč pa pustili na otoku za potrebe pridelave mastike.

Od takrat naprej se je otok s pomočjo mastike razvijal, praktično s točke 0. Pridelava materiala, ki so ga uporabljali tako za zatesnitev trupa lesenih ladij kot za hrano in kozmetiko, je trgovino ohranil, vendar prestavil na drugo stran otoka. Celotni predeli otoka so opusteli in to se pozna še danes. Masovni turizem je omejen na dve plaži in z malo truda lahko imaš sosednji zaliv povsem zase.

Vroča mivka, gretje na soncu, namakanje v morju ...

Dajmo, dajmo, kje je sedaj to globalno segrevanje?!

> Več slik

Trouville, Bretagne

2009-03-09T11:53:00.007+01:00

Brskam po omari, brskam po škatlah in najdem knjižico : France 2006. V dveh delih. U, ko fajn! Vzamem v roke pretlačen, ocufan sveženj listov, zvezanih v spiralo in se udobno usedem.

Izvod mojih popotniških dnevnikov, skicirk. Hitre črte, od dežja razmočeni akvareli, med vožnjo zapisane misli. Najljubše stvari, ki mi ostanejo od potovanja. Berem in se režim, podoživljam muke in radosti poti z udobne časovne distance.

V papir nimam vgrajenega navigacijskega sistema. Ko sem obešal slikce na Picaso, sem se potrudil in jih postavljal na zemljevid. V polje vtipkaš ime kraja in googlec najde položaj na zemljevidu. Stvar deluje.

Skoraj vedno. Edini Trouville najde Kalofirniji, tegale mojega v Bretaniji pa ne. Hm, sem zapisal narobe jaz, ali ima vsemogočni omejitve?

Eh, kot da je pomembno ... ;)

> Več risb (Click for more pictures)

Prostočasnikova dekleta

2009-03-06T16:43:00.006+01:00

V dveh letih in pol fotografiranja za Prostočasnik se je nabralo nekaj simpatičnih portretov Prostočasnikovih deklet. Same fejst in simpatične punce!

> Več fotk

Sopotnik

2009-03-04T08:39:00.006+01:00

Drsanja gor in dol po trojki Koble sem se po dveh dneh naveličal. Čevlje za tekaške smuči sem pozabil doma. Pa nisem bil dolgo nesrečen. Z rdečim jabolkom v enem in novim črnim sopotnikom v drugem žepu sem se odpravil čez Hudičev most. Zgoraj sonce na modrem nebu, spodaj sneg, vmes jaz sam med gozdnimi vilinskimi bitji. Z vsem časom na tem svetu za iskanje motivov v pomladno prebujajoči se zimski pokrajini. Po kanjonu mostnice sem prišel v dolino Voje, se spoznal z nekaj huskiji na sprehodu in preveril temperaturo vode v tolmunu pod slapom na začetku doline. Ne, nisem še pripravljen na to ki preizkušnjo ...

Novi črni sopotnik pa - Lumix-DX3, mala čarobna škatlica. Ima skoraj vse, kar imajo veliki. Ob sprožilcu se objektiv izdajalsko ne zasveti, niti ne škljocne. Gre v žep in ne krivi hrbtenice.

Počutim se kot Henri. :)

> Več fotk

Pižama parti

2009-02-16T12:10:00.005+01:00

Filipov deseti rojstni dan. Pižama parti četrtega razreda z igricami. Eno uro so srebrni in stekleni zdržali koncentracijo, potem se pa pri rezultatu 2 proti 2 dogovorili, da je neodločen rezultat najboljša rešitev za prijateljstvo, in se odločili za nadaljevanje eden proti vsem - skrivalnice. V temi, jasno. Samo enkrat smo zaprli del stanovanja zaradi pobiranja črepinj, sicer pa smo jo kar dobro odnesli.

Pred prihodom staršev smo stanje normalizirali s torto. Dokaj enostaven način, da zbezaš angelčke iz vseh kotov stanovanja - iz koša za umazano perilo, izza lonca z limono, izpod prepleta kablov računalniškega pulta, z zaledenele terase.

In potem so zapojali v čast slavljencu. (> Poglej video)

Dan za aikidanje

2009-02-03T12:09:00.002+01:00

Zjutraj sem aikidal na treningu, zdaj pa aikidam sneg. Super dan!

Rabljen fotoaparat, digitalni, žepni, starejši letnik, oddam.

2009-02-01T22:37:00.004+01:00

Rabljen fotoaparat, digitalni, žepni, starejši letnik, oddam. Svojemu nečaku. ;)

Danes ga je prejel za svoj peti rojstni dan. Navdušen je bil. Tako kot jaz sam pred osmimi leti, ko sem z njim naredil prvi posnetek. Zanj sem dal celo premoženje, dvesto čukov. Moj najdražji fotoaparat, čeprav se jih kasneje kupil še kar nekaj.

Pa mi ni žal. Slike, ki jih je posnel, mi pomagajo ohranjati spomin. Na odraščanje mojega sina, na prijatelje, zabave, na potovanja po svetu (recimo po Materi cesti). Pogosto se z miško sprehodim skozi ta kalejdoskop svojega življenja in se čudim, kako drag spomin ustvari tako neangažirano škljocanje. Brez nahrbtnika, brez zaslonke, brez menjave objektivov. Iz žepa in škljoc. Point & Shoot.

Oh, že zdaj te pogrešam!

Prijateljstvo z razgledom

2009-01-22T14:52:00.003+01:00

Svoboden kot ptica - takole, na skoraj 3 km višine se spomniš tega reka. Bunde, čelada, rokavice, okovane noge, dolge gate, faktor 40, drenjanje v vrsti, vozovnica za juhuhu veverčkov za takle razgled.

Ptiček pa - prileti pogledat na ograjo, če je ostalo kaj drobtin od naših sendvičev. Enako napravljen kot v vsakem vremenu. Ha!

Sicer pa en teden takelega skoraj ne-vremena: šajba, dolgčas za fotkat. Zato bolj družinsko za v album. Za spomin. Nekaj deset slik z Ixusom. . (Pa še od teh sem jih pol uspel po pomoti zbrisat ... )

> Več fotografij

Strah pred letenjem

2008-12-26T11:29:00.000+01:00

Pravzaprav me nikoli ni bilo strah letala. Tokrat sem prvič postal malo sumničav. Je avion posodobljen? Je pilot zaščiten proti virusom? Kaj naredi, ko v oknu zagleda modrino?

Please, be respectful! - fotografije

2008-10-12T18:44:00.007+02:00

Katedrala, Rouen, Francija

Romsko naselje v Kamencih, Prekmurje

Agia Sofia, Istanbul, Turčija

Jezero Tamblingan, Bali, Indonezija

Hindujski tempelj, vulkan Bromo, Java, Indonezija

Panagia Tinou, Tinos, Grčija

Kapela Notre-Dame-du-Haut, Ronchamp, Francija

Amenhotepovo stebrišče, Karnak, Egipt

Panorama Kaira, Egipt

Teheran, Iran

Please, be respectful!

2008-10-09T22:04:00.005+02:00

Vljudno vabim na otvoritev razstave

Please, be respectful!

v torek, 14. oktobra 2008, ob 19h,

v Caffe Metropolu na Kersnikovi 6 v Ljubljani.

Tema razstave je svetišče/cerkev/božji hram kot turistična destinacija in fotografski motiv. Ob kozarcu tagmašnega bom opisal tri tovrstne lokacije, ki so naredile najgloblji vtis name kot arhitekta, popotnika in fotografa.

Trivia: ena od razstavljenih fotk bo tudi tista čisto na koncu tele strani, objavljena kot prvi post tega bloga.

Lepo je biti turški navijač

2008-06-16T22:37:00.007+02:00

Canon 350D, 17mm@f4

Ljubljana, 16. junij 2006

Komentar? Kdor spremlja, ta razume ... :)

Ritobolnica Franja 2008

2008-06-15T21:09:00.002+02:00

Maraton Franja

Canon IXUS 85 IS, 15. junij 2008

Tale Franja je en tak hud baubau zame. Sumil sem jo zaradi imena. (In res se mi je potrdilo, da je dobila ime po tabli, ki kaže v tisto nesrečno odplaznjeno dolino.)

No, pa sem vseeno šel. Sposodil sem si kolo, pogledal v nebo in se zahvalil za dan brez dežja. Taktika - priti do konca. Vse do ušes parajočega ozvočenja ob pašti. Uspelo je - po ta kratki. Drugo leto pa po dolgi.

Tale reportažica pa je na netu že nekaj časa in objavljena marsikje. Ni razloga, da ni bi bila še tule.

Neregularno

2008-06-05T07:18:00.005+02:00

Canon 400d, 35mm@f2

1. junij 2008

Glih tol'k', da boste vedeli, kaj dogaja na morju. (> Galerija organizatorja)

Imajo pa smolo: dež, malo vetra, ki neprestano obrača smer. En uspel plov v treh tekmovalnih dneh, pa še ta na meji regularnosti. Škoda. Napoved je bila kar v redu. :)

Pa kljub temu bi raje bil dol kot pa za računalnikom ...

Evropsko prvenstvo v Letečem holandcu

2008-06-03T23:37:00.003+02:00

Sodniška barka

Canon 400D, 200mm@f4,5

Kvarner, 2. junij 2008

'Onaj koji živi na moru, ne zove bogova nizašta ...' mi je odgovori Muha, ko mu rečem, da vse klapa, ampak z Eolom pa da se niso dobro zmenili. Hja, on že ve, že izgleda kot pravi morski gusar.

Tako želena tekma je končno prišla tudi v Jadran. Z njo 86 posadk iz vse evrope, celo gostje z Nove Zelandije in Združenih držav (no, vsaj pod to zastavo plujejo). Flying Dutchman kot jadralska klasa ni več olimpijska, zato je za ambiciozne športnike manj zanimiva. Vendar ta barka še vedno velja za kraljico jadrnic, na kateri je treba pokazati ne samo moč in spretnost, temveč predvsem tudi pamet in izkušnje (pa kakšen flomaster prav pride, da si zapišeš, kam vodi katera od stotin vrvic v kokpitu).

Tekme so vsako leto in med jadralci vlada prijateljsko vzdušje - do štarta -, marsikdo s seboj pripelje družino za teden dni na počitnice. Na pomolu je res zanimivo.

Je pa zato na sodniški barki danes malo brezdelno vzdušje. Lovimo veter po kvarnerju gor in dol, pa ga ni. Čolni plutajo po bonaci. Vsake toliko odplavam naokoli in rečem kakšno bodrilno. Sicer pa ubijam čas s pivom in spoznavanjem madžarskega jezika.

Oh, težka je fotografska. :)

Praznik dela

2008-05-04T22:19:00.007+02:00

Canon 400d, 10mm@f7.1

Jelovica, 2.5.2008

Nisem prav priden za jutranje vstajanje. No, ... za fotografsko lovljenje jutranje zarje sem gotovo čisto prelen. Včasih pa imam srečo. Po jutranjih tenkanih sem pripravil zajtrk in opazoval raztegovanje oblakov po bohinjski dobravi. Po vsej Sloveniji je že sonce, to sem vedel, tukaj pa ... no tukaj pa še bo, in to kmalu, toliko pa ta konec že poznam.

Sem se usedel v avto (lenoba) in zapeljal proti Jelovici, po hribu navzgor, proti soncu. Mal jaz gor, malo oblaki dol, pa smo se našli. Ravno tukaj pri teh ravnih, ponosnih jelovških smrekah.

In je uspela.

Zadnja poroka

2008-04-20T23:51:00.003+02:00

Canon 400d, 85mm@f3,5

Štanjel, 19.4.2008

Poroka. Jaz fotograf. Svatje evforični, jaz v mislih drugje, na seminarju aikida, ki ga zamujam. Priložnostni poročni fotograf za uslugo. Kaj mi je tega treba? Eh, obljubil sem, že davno tega.

Vsi v gvantih, jaz v hlačah hvaležne barve za iskanje nizkih rakurzov. Že druga poroka iste družbe. Počutim se ko v filmu štirih porok. Življenjske zgodbe, pričakovanja, želje, stara prijateljstva, nove ljubezni. Teče šampanjec, hladi pivo, seka viljamovka.

Torte ne počakam. Zabava teče mimo treznih. Odpeljem se domov, po vijugastih cestah Krasa, s polno luno osvetljenega. Vsaj malo romantike tudi zame.

Tokrat naredim album, zagotovo. Kot stara baba, ki misli, da je zadnjič, se bom potrudil, kolikor se da. In delil vizitke Miloša. To je njegov posel.

Pogled navzgor

2008-04-14T10:07:00.003+02:00

Filip

Canon 400D, 35mm@f1.8, ISO 400

Ljubljana, 12.4.2008

Pod novim oknom za pogled v svetlobo, štetje kapljic in zvezd. Za opazovanje ptic, kapitanov Gatnikov, zlatih zvizov in ostalega, kar je, v velikem in malem svetu.

Kličemo pomlad

2008-03-21T20:58:00.008+01:00

Kontrabanti

Koncert Kličemo pomlad, Osnovna šola Koseze, Ljubljana

Canon 400D, 85mm@f1.8, ISO 800

20.3.2008

Na osnovni šoli Koseze v Ljubljani vsako pomlad prikličemo. No, včasih bolj, včasih manj uspešno. Vsaj kar se vremena tiče. Ampak to itak ni najpomembnejši namen koncerta.

Ta je namreč dobrodelne narave. Ves denar, ki ga na ta način zberemo, namenimo pomoči učencem. Subvencioniramo tabore tistim, ki tolikšnih stroškov ne zmorejo, kupujemo učne pripomočke, za katere ustanovitelj ne bi dal denarja (pa se nam vseeno zdi, da so koristni in nujni - recimo bas kitara in bobni ... :), najbolj pridne pa celo pošljemo na nagradni izlet.

> Kaj več o Skladu OŠ Koseze

Letos Magnifica ni bilo, so bili pa Kontrabanti, Trio Ratka Divjaka, Pepel in kri, operna pevka Janja Hvala s pianistko Tamaro Krajnc. No, pa predsednik države, premier, nekaj ministrov in posebni gost, Werner! (Sicer vse v enem telesu občasnega lastnika po imenu Marjan Šarec. :)

In Goran Dragič je za konec dražbe podaril svoj dres. Podpisan. Slovanov. (Olimpijinega še ne, ker bi moral potem igrat v spodnji majici. Omejitve prračuna kluba pač.)

Fotografsko: izziv zaradi bližine zvenečih imen, obup zaradi osvetlitve. Veliko streljanja, malo zadetkov.

> Več utrinkov s koncerta pa na blogu šole.

7.dan v Ljubljani

2008-03-19T22:01:00.006+01:00

Yukimitsu Kobyashi Shinan v akciji

Canon 400D, 85mm@f2, ISO 800

18.3.2008

Sami krepki des'ci, veliko črnih pasov na kupu, pa nobenega prav zaresnega fajta?! Čudno, ne?

To je aikido. Borilna veščina za obladovanje samega sebe. Borba za mir. Dolgotrajna vadba tenkočutnih tehnik za ne-poškodovanje nasprotnika in ohranjanje njegovega dostojanstva.

Aikido je v svetu organiziran v več zvez, ena od njih je Aikikai. Ta teden je Slovenijo obiskal predstavnik iz Hombu Doja na japonskem, Yukimitsu Kobayashi Shinan (7. dan). In nam pokazal, kako se reči streže po japonsko. Zanimivo. Tudi nam zelencem, ki nam je všeč itak vse, kar leti po zraku ... :)

Seveda bi raje bil na tatamiju, a za take priložnosti si bom moral še nekaj časa lomiti mezince na nogah. Tokrat sem stal ob robu s fotoaparatom.

> Nekaj utrinkov s prireditve

> TV reportaža

Prostočasnik, pomlad 2008

2008-03-07T10:19:00.006+01:00

Kraljični (Tinkara na fotografiji v sredini)

Canon 400D

16.2.2008

Predvčerajšnjim je izšel spomladanski prostočasnik. Zabave, potovanja, otroško ustvarjanje. Bezeg, tulipani, vitezi in kraljične na gradovih in seveda obvezna velikonočna jajca. Več o tem na spletnem naslovu Prostočasnika.

Spet obilo dela, veliko fotografiranja, iskanja po arhivih, priprave za tisk. Ampak zdaj smo že kar utečeni, vmes tudi malo zadihamo. In ob vsej nadzvočni hitrosti produktivnega dela nam včasih uspe tudi kakšna prav simpatična fotka.

2. kolo Male šole juda

2008-03-02T12:24:00.005+01:00

Canon 400D, 85mm@f8, ISO 800

Ljubljana, 1.3.2008

Drugo kolo internega klubskega tekmovanja Male šole juda. Kljub slabi izkušnji s prve tekme se je sin pogumno in z vsem žarom odločil za ponoven nastop. In suvereno zmagal nekaj dvobojev. Skoraj bi me kap od navijanja ... :+)

Kot pravi foter sem bil v prvi vrsti, s teleobjektivom v eni roki in z iksusom v 'camera modu' v drugi. In kljub vsem strastem in dokumentarni nalogi razmišljal, kako narest dobro športno fotko, ki ne bo samo za v družinski album. Ni enostavno.

Filip za na tatami, jaz pa ob njem. Oba rabiva še nekaj treninga.

> Več fotk

Iran 2008

2008-01-11T20:37:00.000+01:00

Canon 400D, 85mm@f4

Esfahan, Iran, 1.1.2008

Iran za silvestrovo. Ne ravno najbolj posrečena izbira za žuranje. Saj se alkohola da nekaj dobit, droge očitno še več. A vseeno je konzumiranje alokohola v javnosti družbeno (in policijsko) nesprejemljivo. Ni šale, tudi za nas turiste ne. No, na srečo so nas policaji vseeno pospremili v hotel, ne za rešetke.

Pa saj nismo šli popivat, ampak občudovat to čudovito, veliko in posebno deželo. Perzijci, ki se nimajo za arabce in ki verujejo drugače kot večina muslimanov. Država, ki gre židom in Bushu tako na živce, da so jo postavili na 'os zla'. Tisočletna civilizacija je pustila neverjetne spomenike, desetletna vladavina islamske revolucije usodne sledi v družbi.

Newsweek je v napovedi za leto 2008 omenil Iran kot deželo, ki je lansko leto marsikdaj razburkala javnost in o kateri se bo veliko slišalo tudi naslednje leto. Iran se poskuša umestiti na zemljevid civiliziranega sveta, pri tem pa nima dosti zaveznikov. Še slabše, tudi notranje je razcepljena zaradi edinstvenega političnega vodenja islamske republike. Marsikaj morajo poopraviti, predno zmanjka nafte.

Do takrat pa, upam, bom te prijazne ljudi čimvečkrat obiskal.

Netko 2007

2007-12-05T22:04:00.000+01:00

Canon 350D, 35mm@f1.4

Podelitev nagrad Netko, GZS, 26.10.2006

Kdo je ta netko? Od kod pa je?
Besedna igra, jasno. Pronicljiva in zabavna, pravi odraz njenega avtorja. Ocenjevanje spletnih mest, izbira iz množice 'nitko i ništa' smeti s spleta in postavljanje na svetlo tega nekdoja, ki je uspel narediti stvar dobro. Le kdo bi lahko bolje poimenoval to nagrado kot Vuk Ćosić, siva eminenca slovenskega spletnega prostora.
O zmagovalcih Netka pa naslednji teden, po uradni razglasitvi.

Košarkaška tekma Petra Vilfana

2007-11-27T22:04:00.000+01:00

OŠ Koseze, Ljubljana, 24.11.2007
Canon 400d 119mm@f1.8, ISO 800

Tekma košarkaške šole Petra Vilfana v telovadnici Osnovne šole Koseze. Skoraj kot na treningu, pa vseeno drugače. Isti igralci, isti navijači, seveda tudi Peter ne manjka. Isti trener, tokrat v vlogi sodnika. Dvojne, koraki, sredina, ... brez milosti. Dve ekipi mladih košarkarjev se v divjem ritmu preganjata čez igrišče uro in pol. Zapisnikarska miza beleži koše, točke. Faule ne, ti so v petrovi šoli redki.

Otroci v telovadnici. Klasičen fotografski izziv. Premalo svetlobe, nepredvidljivo gibanje, nefotogeničen prostor. 85mm 1.8 nataknem na telekonverter 1.4x. Aparat tega ne opazi in slika z zaslonko f1.8. Z ISO 800 je svetlobe dovolj, ostrine pa je malo. Globinske ostrine tudi za celo supergo ni, ti mali vragi pa tečejo kot veter!

Ni slabega vremena, samo neprimerna obutev

2007-11-25T19:09:00.000+01:00

Miklavška gora, 25.11.2007
Canon 350d, 35mm@f2,2

... in sisiji. Mi to nismo, pa smo šli. Tako kot vsako leto. 'Dežek prava reč, mi že ne gremo za peč ...'
Miklavž nas je sprejel, pobral pisma in pustil čokoladno potrdilo. Pa še pozvonil v slovo. Ziher bo kaj prinesel.
Še ena prezračena nedelja. Tol'k sem vesel!

>>> Fotke

Gremo k Miklavžu

2007-11-21T10:08:00.001+01:00

Pišem pismo Miklavžu, 12.11.2006

Canon 350d, 35mm@f1,8

Bliža se tisti čarobni čas za otroke. Eni se zmrdujejo, ampak tistim, ki verjamemo, dobri možje tudi kaj prinesejo. :)
Mi nagovorimo kar takoj, že Miklavža. Na vložišče mu nesemo pismo z željami. Vložišč pa v Sloveniji ne manjka. Več kot dvesto cerkva je, ki so mu posvečene. Tudi ljubljanska stolnica, na primer. Ampak ta je preblizu in za nas zato nezanimiva. Gremo raje na izlet kam dlje. Letos gremo (že drugič) na Miklavško goro nad Železnike.
Seveda z namenom. Za družine, ki se ukvarjajo s posledicami ujme še sedaj, ko so mediji na njih že pozabili, bomo zbirali denar. Pozanimali smo se, kdo je ta trenutek v največji stiski in jim bomo prek zaupanja vrednega človeka denar predali. Šoli pa bomo podarili dobre igrače, ki smo jih že prerasli. Tam najbolje vedo, kateri otroček jih bo najbolj vesel.

Kdor želi imeti rezerviran prostor v gostilni, naj se javi v naprej, sicer pa se vidimo na Studenem.
Dobrodošli!

V prvi vrsti pod odrom

2007-11-14T11:42:00.000+01:00

Brina, Metelkova, 26.11.2005
Canon 350d, 50mm@f1.8, ISO 1600

Včeraj je Alan Orlič odprl svojo fotografsko razstavo z zanimivim predavanjem o izkušnjah fotografa izpod odra. Tudi fotke so odlične.

Alan je z rednim obiskovanjem legendarne radijske oddaje Izštekani ustvaril fenomenalen dokument slovenskih in tujih glasbenikov, ki so se zvrstili pri Juretu Longyki. Ker ve, kako krhek je digitalni arhiv, je najboljše že dal na papir: nekaj jih kroži po Sloveniji kot razstava Izštekani, nekatere pa kot stalna razstava v obliki koledarja krasijo marsikatero steno (no, mojo ne, kenede, Alan ... ? :)

...

Tukaj sem hotel napisat še nekaj o mojih zadržkih glede fotografiranja na koncertih, pa nikakor nisem uspel ubesediti v razumljivo obliko.

Zato samo: čestitke za razstavo, Alan!

Green Guy With Harmonica

2007-11-11T22:16:00.000+01:00

Sv. Ana nad Barjem, 25.8.2007
Canon 400d, 35mm@f4

Slučajno smo se peljali skupaj na avtobusu iz Singapura v Melako. Kerry in Robert, mlada kanadčana, rodom avstralca, ter njuna štiriletna Scarlett in dvoletni Clark izgledajo precej bolj popotno kot mi, ki smo ravno dobro stopili iz aviona v trope.

Za njimi so že štirje meseci poti po Avstraliji, Vietnamu, Kambodži, Singapuru, Maleziji. K na smrt bolnemu očetu sta peljala pokazat otroke, potem pa izkoristila priložnost za potovanje proti domu, in to ne ravno po bližnjici. Njena očarljivost in dostojanstvo vzbujata spoštovanje, njegov nalezljiv humor željo po druženju. A karte so rezervirane in naše poti se ločijo. Povabim ju, naj se na poti iz Istanbula v Frankfurt ustavita v Sloveniji. Mi bomo takrat že doma.

In res so prišli. Zdelani od potovanja, natovorjeni, brez rezervne obleke na dnu kovčka za posebne priložnosti. Med nas, ki smo se medtem že dodobra ukrivili nazaj v pisarniške stole, zakopali v delo in se bledo spominjali počitnic le še s fotografij.

Bilo je zabavno. Najin pogled tokrat čisto drugačen. Delovno razpoloženje, lastna zemlja, znana topologija, zaprte čakre. Njim le ena od postaj na poti prek treh četrtin zemeljske oble. Midva ponosno razkazujeva in razlagava pomembnost Slovenije, oni jo doživljajo z neobremenjenostjo popotnika, ki mu je Slovenija zadnja postaja na poti od daljnega do bližnjega vzhoda.

'Who's that green guy with harmonica?' me vpraša en dan, ko pride iz centra.
'Bodoči predsednik države', mu rečem kislo.
'No kidding!' mu uide s tistim nalezljivim nasmeškom.

Še bolj se je zaljubil v Slovenijo. Res se mu je zdela nekaj posebnega. Suhi bradač, ki se pobarva na zeleno, na ulici igra orglice ter tako poskuša postati predsednik žepne državice pa ga je do konca navdušil.

No, danes sem mu sporočil, da njegov favorit ni zmagal. Najbrž bo padel v jok.

Fotografske počitnice

2007-11-10T23:15:00.000+01:00

Jesensko okno, 10.11.2007
Canon 400d, 85mm+65mm makro@f11, ISO 800

Juhu, fotografske počitnice! Knjigo že imamo v rokah, Prostočasnik je v tisku. Počasi pospravljam opremo po hiši in jo urejam po omarah. Odpiram pošto, pregledujem nujne pozive in zbiram pogum za soočenje z zaostalimi projekti. In razgibavam skrivljeno telo z brkljanjem okoli hiše, na primer plezanjem po lestvi in tesnenjem oken pred zimo.

In prav počasi priteka tudi življenje nazaj v oteklo in izžeto fotografsko oko.

Turčija, škljoc 0001.

2007-11-08T22:57:00.000+01:00

Na poti v Nigde, Turčija, 30.4.2005
Canon 350d, 28mm@f18, 1/1600s, ISO 1600

Urejam svojo prvo foto knjigo. Brskam po arhivu. Turčija, prvomajske počitnice 2005. V rokah imam povsem nov fotoaparat, prvi slr digitalec. Canon 350d, z objektivoma 50mm f1.8 in 28mm f2.8. Napolnjeno s 512kb kartico. Aha, sproti sem na tržnici dokupil še polarizacijski filter. Kakšen zelenec!

Gledam sedaj fotke in se čudim veselim nastavitvam. 1600 ISO je še P nastavitev komaj zmogla ... Le kaj sem mislil? Ali sem sploh? Najbrž ne. Gotovo ne.

No, spomini so ostali. Vedno bolj nostalgični, pravzaprav. Neobremenjen pogled, ne-razmišljanje o nastavitvah, lahka torbica, kontrolirana količina fotografij, praktično že obdelanih jpegov ...
Po svoje so bili to srečni časi.

Knjigo pa bom dal narest v Lendavo, ker podpiram lokalno ekonomijo. Bravo fantje, za pogum!

Egipčanski dan

2007-11-04T19:41:00.001+01:00

Dolina kraljev, Egipt, 2.1.2007
Canon 350, 27mm@f4

Že ves dan sem v Egiptu. Z Rado pripravljava zimski Prostočasnik in opremljava zadnje članke. O piramidah, Ramzesu, njegovi lepi ženi, o hrani. S tole urednico sem si malo bližji, a spet bodo meni najbolj drage fotke ostale v arhivu ...
Očitno je danes izmena. En sosed je ravno odšel, drugi prišel. Sploh ga nočem vprašat, kako se je imel na potovanju po Nilu. Že tako mi je dovolj hudo tukaj za računalnikom ukrivljenemu. Budijo se spomini. Šel bi nazaj, prec, do naslednje pomladi.
Pa novica, da so v dolini kraljev postavili na ogled mumija Tut Ankh Amona, danes najbolj slavnega med kralji. (Zvije me še bolj.)
Seveda bo fotografiranje strogo prepovedano. Me prav zanima, za koliko bakšiša bodo čuvaji pogledali vstran ...

23,5 škljocev na uro

2007-11-03T21:16:00.000+01:00

Tiskarna Pleško, 3.11.2007

Canon 350d, 10mm@f5

Megleno sobotno jutro ob sedmih. Navadno bi se na pol nezavesten obrnil predzadnjič v postelji. Danes pa smo se avtorica, fotograf in maneken peljali v tiskarno preverit barve naslovnice. Zadnje dejanje pred vezavo novega ustvarjalnega priročnika. Sedmi po vrsti, a po svoje prvi.

Fotografiral, obdelal, oblikoval in postavil ter pripravil za tisk. Vse sem naredil sam. Prvič. Štirinajst dni sem živel v studiu med stojalom in monitorjem. Danes pa, ob dišečih polah in s svežo barvo pod prsti, sva bila ponosna nase. Hudo dobro izgleda.

Natisnjenih je 173 fotografij. 600 jih je ostalo v arhivu. Glede na števec pa sem jih približno dvakrat toliko že sproti zbrisal. Torej skupno 1500 škljocev v osmih delovnih dneh.

Pa me sprašujejo, od kod nadimek Škljocar. :+)

Kremacija v Juniorju

2007-11-02T11:19:00.000+01:00

Bali, 2.8.2007
Canon 400d, 28mm@f10

Ko menihi z najbližjimi opravijo zadnje molitve, se darila zložijo k umrlemu. Stolpi iz lesa in papirja zagorijo kot bakle, najstarejši sin pa poskrbi, da pogorijo do konca. Zberejo pepel, ga dajo v odprt zelen kokos, in ga odpeljejo na morje, kjer ga raztresejo. (Iz članka v najnovejšem Juniorju).

Mešani občutki ob objavi. Spet urednica ne izbere fotografije, ki je najbolj všeč meni. Tolažim se z izjavo velikega maga. '... The photographer, when he is actually taking the pictures for his story, should never give a thought to the ways in which it will be possible to lay out these pictures in most advantage. ...' (Iz intervjuja Henrija Cartier-Bressona v knjigi Magnum Stories)

Brez ugovorov torej. Če ti kot fotografu to ni všeč, imaš dve možnosti: objavljaš v revijah z boljšimi oblikovalci (enostavno, ne? :) ali pa se lotiš oblikovanja sam.

Nočna izmena

2007-10-31T21:53:00.000+01:00

Toško čelo, 20.10.2007

Canon 400d | 20mm@f/5 | 20s

'Podnevi pridni očki pa to, ponoči si pa daste duška, a ne?'
'Ma ne, ne, mi to ponoči zato, ker imamo takrat čas, čez dan je skoz frka.'
'Ampak to je mal t'ko - Dr. Jekyll in Mr. Hyde varianta, a?!'
'Mah ..., ne no. N'č tazga.'

Fantje se preprosto spuščajo s hribov ponoči zato, ker je čez dan delo in družina, zvečer pa sprostitev. Namesto ležanja pred teve. Poti so prazne, koncentracija se zoži na snop luči, strah izgine. No, čez čas. Na začetku je strašljivo, gozd se ponoči sliši drugače. Užitki pa so nepopisni.

Fotografirat sem jih šel za članek. Dober trening, tudi zame. Gnali so me prek polhograjcev, 400 metrov višinske. Čez take skale, da so mi klecala kolena. Morda je ponoči res laže. Ne vidiš, čez kaj se pelješ ...

Članek V pasti adrenalina je izšel v novembrski številki NG Popotnika, tole fotko zgoraj pa so objavili tudi na spletnem mestu proizvajalca kolesarskih luči.

>>> Več fotk za članek

13. Ljubljanski maraton

2007-10-29T11:39:00.001+01:00

Ljubljana, 28.10.2007
Canon Powershot S2
Foto: Matej Maligoj

Tudi dan brez fotoaparata je lahko prav prijeten. Če je za počet kaj bolj zanimivega. Recimo: tekati naokoli po dežju, po izpraznjenih avenijah prestolnice, skupaj s tisočimi drugimi navdušenci težke sape in razbolelih kolen.

Predlani sem se kot fotograf potikal po ciljnem prostoru ves dan. Lani sem še razmišljal o tem, kako preteči rekreativca s fotoaparatom v roki in loviti agonijo tekmovalcev od blizu.
Letos tu več ni bilo dileme. Iz lovca sem se spremenil v hvaležen fotografski motiv, s fotogeničnimi izrazi bolečine in s številko pripeto na hrbet. Da me prepoznajo, ko se priplazim skozi cilj ... :)

Kitajska 1995

2007-10-24T10:27:00.001+02:00

Dnevnik s kitajske, Avgust 1995

Metka in Yanez gresta jutri na Kitajsko. Zadnjič sta prišla vprašat, kako je bilo tam pred dvanajstimi leti. Precej drugače, najbrž.

Morda pa tudi ne. Tudi takrat so intenzivno rušili revne predele in hitro gradili velike stavbe brez karakterja. Tudi takrat je bilo vsepovsod veliko prerivajočih se ljudi. Že takrat je bilo onesnaženje neznosno za še tako naravovarstvenega ignoranta. Čepki za spanje so bili obvezni - če že ne zaradi prometa, pa zaradi karaok, ki so hreščale skoraj v vsaki drugi ulici.

Vsekakor so ostale gromozanske, nepredstavljive razdalje za premikanje. Spomnim se, kako smo iskali Trg nebeškega miru, ker se nisem znašel na zemljevidu. Da spraviš Peking na normalno velikost karte, pač moraš uporabit merilo, v katerem slovenci navadno narišemo celo državo.
Pa legendarni hard-seateji, natlačeni vlaki z lesenimi klopmi, ki se ustavljajo na nekaj ur, zgolj v naseljih z več kot milijon prebivalcev. In gnus ob pogledu na lokalno prehranjevanje z vsem živim kar raste, leze in gre.

Polno spominov se obudi ob listanju dnevnika. Na srečo neprijetni zbledijo, ali pa vzbujajo ponos, da si jih preživel.

Diase pa tokrat pustimo v škatli.

Z drugega planeta

2007-10-23T02:47:00.001+02:00

Izola, 21.10.2007
Canon 400d | 280mm@f5.6

Huna v akciji. Olcsi in Domi, z barko HUN 70, svetovna prvaka v razredu Flying Dutchman. Častna gosta na FD Fightu, slovenskem odprtem prvenstvu v tej kategoriji. Ko je burja pred Izolo pihnila do 6 boforov (30 vozlov), so šli slovenski čolni na varno obalo, madžara pa sta se šla še malo vozit gor in dol po Tržaškem zalivu. Carja.
>>> Več fotk z regate

Dan za zmaje

2007-10-22T00:44:00.001+02:00

Ljubljanski bajer, 22.10.2007
Canon 350d | 40mm@f6,3

Danes je bil en tak super dan za spuščat zmaje. Vse smo spravili v zrak. Še gusarsko ladjo Črni biser (od Jacka Sparrowa, jasno).

Fireball. Državno prvenstvo Slovenije 2007

2007-10-20T22:02:00.001+02:00

400d | 280mm@f5.6 | 20.10.2007

Končno prava predstava. Tolikokrat sem že slikal panoramice, iskal kompozicije, vlekel iz dolgočasnega zibanja v bonaci vsaj kaj atraktivnega. Tokrat pa so bili pravi pogoji za prave moške (in ženske). Štiri ure in pol sem se zibal na štartni barki pred Izolo in bil na tem, da podarim ribam svoj na pol prebavljen panin. Ciklonska burja ali bura škura po domače, se je krepila od štirih do šestih boforov, potem smo pa končali (da bo kaj celih bark ostalo še za jutri, je dejal štarter). Prevračalo se je, lomilo in obupavala. Večina pa se je borila do konca.
Bravo! ... in hvala za vse fotke!

His Master's Chair

2007-10-19T09:23:00.000+02:00

400d | 45mm@2.8 | 19.10.2007

Megla se spušča, listje odpada. Jesen je tu.
Počasi se selimo za zapeček. :)

Pasji dnevi

2007-10-17T23:26:00.000+02:00

400d, 35mm@f1.8

Danes sem urejal papirje za mojega ljubljenca. Tretji teden je že zaprt in v tujih rokah. Pregledujejo ga, vrtijo in opazujejo od zunaj in od znotraj. Imajo čiste roke? Jim kdaj pade po mizi? Po tleh?!

Moj najljubši objektiv je začel delat pk, pk in sedaj mu hočejo zamenjati nekaj v drobovju. Komaj prenesem to misel. Mein traum optik, pridi kmalu nazaj na moj bodi!

Oh, nesrečen sem kot ta pes, vklenjen na tržnici v Jogjakarti.

Temperatura svetlobe

2007-10-16T23:30:00.001+02:00

400d | 45mm@2.8 | 17.10.2007

Lučkar je dolgo vzdržal, potem pa ga je zazeblo v prste. Pravzaprav - preveril je, ali je temperatura svetlobe prava ... :)

Borobudur

2007-10-15T13:12:00.000+02:00

400d, 17mm@f8

'A veš, da so bili isti dan v Borobudurju še eni slovenci!?' mi pove Filip, ko pride iz šole. 'So me slikali, ko sem bil pri Budi.'

'Bejž', no. A res? Kako pa veš?'

'Mi je Jure prinesel pokazat Juniorja, sem noter. Najbrž je kak' slovenc, da je objavil članek v slovenski izdaji, ne?'

No, krasn' ... Kaj nisi opazil ime lastnega očeta, pa ponos, pa to? Misl'm ... Naše fotke so v reviji!

'Kaaaj, nis'n gledu. Kaj pa je to takega. Pritisneš, pa je.'

Tak'le mamo ...

Mesec fotografije

2007-10-14T21:41:00.000+02:00

400d | 35mm@f2,5 | 14.10.2007

Dom se je spremenil v fotografski studio. Rekviziti, ozadja, foto oprema, luči, vse v zmerno urejenem kaosu. Bog luči je naklonjen in skrbi za nežno kopreno prek jasnega neba. Ko se jutranja rosa umakne, na terasi urediva sceno in večino fotk narediva z enim odsevnikom. Pred dnevi me je panika, zato ob strani stoji pripravljeno 'rezervno sonce', enkilovatni softboks.

Po izkušnjah prejšnjih priročnikov in Prostočasnika se prej dobro organizirava. Model knjige s skicami vseh fotografij, kontroliran redosled, svetloba, bela točka, arhiviranje in razvrščanje. Dva bodija, na enem 45mm TS, na drugem 85mm z makro obročki. Z ozadji ne komplicirava, mehek blur opravi svoje. Zavedava se, da izdelek ni fotografija, temveč stran, sestavljena iz fotografij.

V treh delovnih dneh narediva 208 fotk. Zadnji večer (no, bolj proti jutru) je knjiga postavljena in pripravljena za korekturo in morebitne ponovitve fotk, ki ne ležejo na stran.

Mesec fotografije? Pri meni doma prav gotovo.

Bromo

2007-08-13T22:29:00.000+02:00

400d, 17mm@f8

Zgodnje prebujanje. Stiskanje v zdelanih terencih, poskakujoča vožnja po cesti. Cesti? Cesta v vulkan? Pred petnajstimi leti sem šel tu čez peš in odganjal konjarje v zgodnjem mrzlem jutru. Sedaj teh težav nimamo. Konjarji še spijo. Privoščijo si uro počitka dlje, ker čakajo na turistično karavano džipov, za katere je krater šele druga postaja po "photo point-u" na zunanjem robu.

V 16. stoletju so Hindujci pobegnili pred muslimani v gorate predele pod vulkan Bromo in v krateju našli svoj svet prostor. Dolgo časa so imeli mir, saj trgovsko usmerjene muslimane kmetijstvo ni zanimalo. Z razvojem turizma pa tudi tu prišleki z vseh koncev Indonezije iščejo svojo skorjo kruha. Lokalne kulture ostaja le še malo.

Pač. Še ena žrtev Lonely Planeta.