Carso Trail 2017

12 maj - 14 maj 2017
http://www.carsotrail.it/en/

Aladin je temno zelen

Zjutraj še zadnjič preverim vremensko napoved na Arso in me skoraj kap, marogasto zeleno preko celotne zahodne slovenije, za naslednja dva dni, pa kaj si nor, včeraj je izgledalo še dokaj optimistično. Kolo postavim na streho avta še v suhem, potem začne kapljati in na Brdu že zliva na polno. Pomislim da bi se ustavil pod podvozom. Ali pa kar obrnil domov.

Bici bus

Žef poskakuje, ko me zagleda, veseli se kreme za rit. Čekiramo naokoli po parkirišču, kako so pripravljeni drugi. Obleke, torbe, kolesa, vsak ima drugačno rešitev, torbe se jim ne svetijo nove novcate kot nam, vidi se jim izkušenost, po letih in po prevoženih kilometrih. Kolesa obesijo pod strop v prikolico busa. Prvi test, kaj vse lahko odpade s kolesa.

Crash test

Recimo bidon. Pri pristanku se mu zlomi duda. Neuporaben, leti v smeti še preden prvič srknem iz njega. Pa tako čedna otoška ovčka je bila na njemu. Kasneje se je zakon entropije pokazal še na marsikateri stvari: na pol gredo očala, garmina posrka vodo, zadrga ne vzdrži drgnjenja, podlaga spusti dušo pod mačkonovimi kremplji. Tretji zobnik se glasno pritožuje, vilica noče otrdeti. Rabi viagro.

GPS freak

Ko sem prvič edini zavil dol s ceste v gozd in krivil po stezicah, sem se jezil na vse ostale, ki so goljufivo skrajšali pot naravnost po magistrali. Sumljivo mi je postalo kasneje, ko sem že tretjič prehiteval iste majice. Aha, nimam pravega, zadnjega, definitivo tracka, ki ga je poslal Luca. Vozim se po informativni skici. Odseki, ki so drugačni, so speljani po ožjih in včasih neprevoznih stezicah, po grapah. Ni panike. Saj tu ni veliko medvedov, a?

Ko zgubiš sled, najdeš prijatelja

Dokler sledi na dveh tretjinah poti ne zmanjka. Kaj pa zdaj? Odstopiti sem hotel že prej, ko je garmino zalil dež in sem se dve uri vlekel za enim počasnim šminkerjem. Zalivalo mi je čevlje in odplakovalo dobro voljo. Lahko bi se vrnil v domačo posteljo in šel naslednji dan na tek in na Urslov rojstni dan. Zdaj je nova priložnost. Med kolebanjem me dohiti Peppe, znanec z Nanosa. Vzamejo me v čredo in naslednjih štiriindvajset ur preživimo skupaj.

Skupinska vožnja

Kolcajoč ritem vožnje imam, gasa navzgor, gasa navzdol, vmes pa seanse fotografiranja in zapisovanja misli. Ko sem sam, se zdi postanek hipen, zdaj vidim, kako hitro moji kameradi izginejo za ovinkom, ko se ustavim. A so prijazni, ves čas se štejemo, če kdo manjka, se ustavijo, posebej zame, ki sem zdaj slep. Malo sumim, da se jim ni težko ustaviti tudi kar tako, izgledajo že precej zdelani. Ko peljem vlakec proti Gradežu, me pride en ves zadihan prosit, če lahko malo počasneje.

## Bivakiranje

Pet tipov iz Aoste in Peppe, čefur iz Salerna, vsi izkušeni bikepackerji. Njihova angleščina je na ravni moje italijanščine, a se vseeno nekako sporazumevamo. Opazujem, kakšne vse zaklone si pripravljajo. Mini šotorčki v velikosti truge, en špičast visok, drug malo višji od spalke. Dva napenjata plahte prek razstavljenih koles in vrvic privezanih na drevo.
Izgleda moško, ampak včeraj sem v dežni noči jaz šotoril, ostali so pobegnili pod streho. Tudi Šimen in Žef, ki eksperimentirata, en s plahto, drug s kitajskim šotorom. Prejšnjo noč sem razmišljal o zgodbi o treh prašičkih.

## Suite Royale

Nekaj švigne mimo mene, ko se sklonim k vhodu, samo nekaj centimetrov odprte zadrge na vhodu je bilo dovolj, da se je mačkon prikradel v šotor, najbrž mu je dišala moj gos v spalki. In ta presneti nepridiprav si je brusil kremplje na moji napihnjeni podlagi. Potem ni bila več napihnjena in sem celo noč štel kamenčke, ki me žulijo. Spanje pod plahto se sliši kot pravoverna skavtska ideja, ampak meni vseeno paše spanje v miru brez mačkonov, komarjev in dežnih kapljic.

## Jasa

Prostor za spanje sem si izbral že na poskusni turi prek Nanosa. Prišel sem ravno ob pravem času, v mraku ob devetih zvečer. Po Castanedovo prečešem jaso, da izberem najboljši prostor, postavim šotor, vanj vržem torbe, kolo skrijem pod grmovje. Trava je mehka, upam, da me kmet zjutraj ne bo pokosil. Ptički, ki so me spremljali ves dan, počasi ugašajo.

## Strah ima votle oči in se oglaša vah-vah

Ni narobe, če te je strah, pomembno je, kako ga premagaš. Na drugi strani je temen gozd visokih smrek, jaz se stisnem ob bolj prijazne grme, kamor hodim lulat, ko dežek opomni, da mehur še ni povsem prazen. Vah-vah-vah! Zbudi me kričanje neke živali, zdaj šele vem, da sem zaspal. Kričač se čez čas oddalji, do konca ga utiša naliv, ki pade z Nanosa. Vedno sem oboževal škrebljanje dežnih kapelj po strehi nad sobo.

## Hrana

Danes jemo slabo, nedelja v Italiji je negostoljubna. Na kmetiji dobimo nekaj kruha in marmelade za zajtrk, za kosilo paninček, večerno lakoto si v cilju potolažim s hamburgerjem. V Sloveniji je bila košta veliko bolj buona : jajca in salame za zajtrk, jota za kosilo, njoki z golažem za večerjo, gibanica za eno malico, čevapi v lepinji za drugo. Šimen si kuha juhe iz vrečke. Ni čudno, da se tako počasi vlečeta.

## Vrečke

Na kolesu torbe, v njih vrečke. Nepremočljive, kompresijske, zaščitne vrečke. Organizacijske vrečke : za v kopalnico, za večerni drink. Kolesarska majica z žepi na hrbtu je neprecenljiva, tega se zaveš, ko se preoblečeš v bombaž in v rokah ostane ducat mini stvari, ki letijo iz rok. Rešitev? Vrečka. Želve, sori.

## E-nergija

Kolesa na baterijo so hit, ampak kaveljci zaenkrat poganjamo sami. E-bike? Ni šans! E-karkoli-drugega? Obvezno! Navigacija, telefoni, internet, svetilke, brez tega ne preživimo več celega dneva. Tomaž mi posodi solarni panel, s katerim bi sproti med vožnjo polnil baterijske vložke. To me stane pol kile dodatne teže, aladin pa napoveduje dva dni nalivov. Ali res deluje tudi na dež? Odločim se za cheaty varianto in s seboj vzamem polnilec, ki ga vtaknem v gostilni. Ura in jaz se polniva hkrati.

## Kolesarji smo drugačni

Ne, ne bomo navijali za Juventus. To ni klub iz mojega mesta. Italijani ne navijamo za italijanske klube, samo za svojega. Zakaj vprašaš? Finale? Ne vem, ne gledam calciota, gledam rugby, reče Peppe. Tudi jaz, moj sin igra rugby, reče drugi za mizo. V fuzbalu je preveč denarja, preveč politike, preveč je popularen. Mi kolesarji smo drugačni.

## Hero

Trail kolesarji pa še posebej drugačni. Giro d’Italia - bah! Veš kaj me zanima? Zakaj se že tretji dan važiš s to Hero majico? Pisano ga gledam. Ker je edina, ki jo imam, priznam.

OK, naj ti bo. Izgleda pa ne kul, da veš.

Hvala, Peppe, za iskrenost.