Pisma iz Amerike / 1

D#17 : Četrtek 10. julij 2014


Na začetku sem imel precej butast občutek, kot da bi hotel na rally, potem pa prišel na poligon za električne go-karte. Pet krat tri kilometre velika zaplata puščave prepredena s potkami, slikovitih imen in pisanih barv na označevalnih na tablah. Vmes komaj kaj rastja, v glavnem kaktusov, na začetku me kar prestrašijo, nočem si predstavljati, kako vlečem dolge trne izpod nohtov. Nonšalantno sem šel kolesarit v tevicah.


Na poligonu je samo še en par, ki kmalu izgine pred vročino, pa neka prfuknjena kanadska družina, ki počiva na skrajni točki poti prek slick skal, moj suunto kaže osemintrideset stopinj celzija, poldne je in sonce je tik nad nami, malemu so podtaknili neko ful vzmeteno kono, že na pogled težko kot cent, pot pa je naporna, skale ves čas nabijajo v rit, pri poganjanju kar poskakuješ na zicu.


S časoma postaja zanimivo, proge so vedno težje, ponekod stopim dol, cvikam, da nasedem na skalo in polomim zobnik, čeprav je peščenec, po katerem vozim, mehkejši od našega apnenca. Vmes je nekaj črnih vulkanskih, ne bi preverjal trdote. Cel poligon imam samo zase, teren je razgiban, prek hribčkov, vsaka proga ima drugačno podlago, ni tako slabo, za trening. Ne predstavljam pa si, kako brezveze se je tukaj vozit v koloni na dan, ko je ljudem primerna temperatura. Takrat navalijo še štirikolesniki.


Sploh se nisem zavedal, kako lačen sem bil kolesarjenja, prevozil sem vse proge, razen ultra lahke družinske, naredil štirideset kilometrov v štirih urah, jasno, vmes fotografiral, jedel in se iskal pri kažipotih. Na koncu me je bolelo na vseh stikih s kolesom, krči v podplatih, žulji na dlaneh in otiščanci na riti. Kar precej se odpeljem do trgovine in kupim dobro podložene mtb hlače. In podaljšam najem še za en dan.


Jutri grem navsezgodaj prevozit Slickrock trail, oglaševano kot svetovno najbolj znano mtb progo sploh, zaradi skale na kateri guma ne zdrsne sploh, po bregu se lahko voziš pod nemogočimi koti, dokler pač ne zatakneš s pedalom, se prekucneš na hrbet ali čez balanco. Štartam na sončni vzhod, vročina zna biti zgoraj neusmiljena, žge z obeh strani, pa še zajtrk bom nazaj, ... drag hotel, spodoben zajtrk. Za ameriške razmere.


V zajtrkovalnici monitorji z vremenskimi napovedmi, to je v ameriki cela oddaja, celo jutro poročanje o vremenskih neprilikah, tornadi, cikloni, orkani, nalivi, poplave, možnosti neviht, vročinski udari. Ljudje otopelo zrejo v zaslon in ne reagirajo, jasno, itak vsak dan isto, če imaš na voljo celo celino, se že kje najde kakšna vremenska pizdarija, s katero lahko strašiš ljudi. … štirje ljudje pogrešani v New Yorku zaradi tornada … hm, a bi še eno palačinko?