Cirkus, Kiev, Ukrajina
2011
Seveda sem šel na okroglo mizo Burger vs Pirc. Saj poznate štorijo.
Izgubljeni dve uri.
Morda kdo uspe povzet kaj bolj pozitivnega, a jaz sem v glavnem slišal bla-bla-bla.
Edini artikulirano razumljivi odgovori so prihajali od Andreja Tomšiča, dokler je razlagal načelna stališča njihovega delovanja. Načela. O konkretni odločbi ni razlagal.
Ostali odgovori so bili metanje peska v oči v obliki zgodbic o Google Streetu, zlorabah na Twitterju, kartici Urbani, ameriški pravni praksi, pa vse do patetičnih zgodbic o družinskih dramah in pretepanju žensk.
Poskus strokovne obrazložitve odločbe so bila 'pravniška čreva', kot se je o lastnem zapletanju izrazil kar Jure Logar sam.
Moj vtis iz odgovorov je bil, da so se na Burgerja spravili zato, ker so se lahko.
Zakaj samo prostorska fotografija? Zakaj ne spletni ponudniki vsebin? Zakaj ne video? Zakaj ne spletne galerije posameznikov (npr. Flickr)? Na podlagi katerega zakona? Kdo je naslednji? so bila vprašanja, ki smo jih vztrajno postavljali, a nismo dobili odgovora.
Odgovor, ki bi si po mojem mnenju zaslužil zapis v zgodovino, je prišel od same šefice IP (tako jo kličejo lastni podrejeni): 'Pri reportažni fotografiji so ljudje lahko in morajo biti za kuliso. Na prostorskih fotografijah pa so ljudje vendar moteč element!'
Voljena od ljudstva in poslana od boga, ona in njen kabinet skrbita za narodov blagor.
Še več, Burgerju je kot nekakšen mentor odstrla življenjsko zablodo. Njegove fotografsko-geografske študije razvoja urbanega prostora sedaj ne bodo več onesnažene z osebami. Ne, da jih ne bo smel, tudi želel jih ne bo več imeti na svojih fotografijah.
PS: Na poti domov sem se spomnil štosa.
Na tiskovki Ronaldo razlaga, kako ga je bog poslal na zemljo ljudem pokazat nogomet.
'Kako? Jaz nisem nobenega poslal!' se presenečeno odzove Messi.
A asociacija je povsem neprimerna. Naša dežela ima prvorazredne pravnike, ne nogometašev.
